Če bi me kdo pred časom vprašal, koliko porabimo za elektriko, bi najbrž samo zamahnila z roko. Računi so prihajali, jaz sem jih plačevala in to je bilo to. A ko so se cene elektrike začele dvigovati, sem prvič sedla in pogledala, kam vse gre energija, ki jo plačujemo. In bila sem iskreno presenečena.
Ko sem začela spremljati mesečne izpise, sem opazila, da se račun spreminja tudi, ko sem prepričana, da porabimo enako. Šele takrat sem dojela, kako zelo vplivajo male navade – luč, ki ostane prižgana, televizija v ozadju, naprave, ki so stalno v pripravljenosti. Vse tiste drobne stvari, ki jih ne opaziš, dokler cene elektrike ne potrkajo na vrata realnosti.
Z možem sva se odločila, da bova naredila eksperiment. Teden dni sva beležila, koliko časa so posamezne naprave vklopljene. Ko sva seštevala ure, se nama je kar zasmejalo – in ne od veselja. Likalnik, sušilni stroj, bojler… vse to so bili tihi porabniki. Cene elektrike so bile kot ogledalo naših navad.
Potem sva začela uvajati spremembe. Zamenjala sva klasične žarnice z LED, sušilni stroj uporabljava le, ko je nujno, in enkrat tedensko preverjava števce. Po mesecu dni so bili rezultati očitni – račun je padel za skoraj 15 %. Ni ogromno, ampak dovolj, da sva začutila razliko. In, kar je najpomembnejše, prvič sem imela občutek nadzora.
Danes cene elektrike spremljam drugače, pogosto tudi prek portala cene-elektrike.si. Niso več le strošek, ampak opomnik, kako vsakodnevne navade vplivajo na naš proračun in okolje. Naučila sem se, da prihranek ne pomeni odrekanja, ampak razumevanja. Da je včasih dovolj, da nekaj izklopiš, preden odideš od doma.
Ko zdaj gledam na mesečni račun, ne vidim več samo številke. Vidim navade, odgovornost in zavedanje. In čeprav cene elektrike še vedno nihajo, vem, da imam vsaj delno moč vpliva. Ne morem nadzorovati trga, lahko pa nadzorujem sebe. In to je občutek, ki se ga ne da izmeriti v kilovatnih urah.
Comments are closed, but trackbacks and pingbacks are open.